Na obisku pri Petri v sadovnjaku

Petra je odraščala v bloku, a usoda in hrepenenje sta jo zanesla v čarobni sadovnjak, poln dreves, kjer danes skupaj z možem in dvema sinovoma gradita, kot sama pravita, svoj mali planet.

„Za mene je umetnost življenja znati si vzeti čas za malenkosti, ki jih nihče drug ne vidi - recimo za jutranji sprehod po sadovnjaku, za smeh z otroki ali za sedenje pod drevesi. Imeti možnost ustvarjanja svojega sveta, ne podleči trendom, ampak se z njimi navdihovati in iskati lepoto v vsakdanjih stvareh.“

In prav ta pristop je viden tudi v njunem domu. To ni le vrt ali hiša, temveč dom, ki raste skupaj z njimi - počasi, naravno in s poudarkom na radosti vsakdanjega življenja.

„Obožujem, ko doma diši po sivki, otroci se smejijo in vse živi v svojem naravnem ritmu.“

Novi dom sta iskala približno eno leto, ko sta naletela na deset let zapuščeno hišo z velikim, zaraščenim vrtom. Prejšnji lastnik je nameraval posekati vsa drevesa in grmovje ter parcelo razdeliti na več delov.

„Ko se spomnim na to, sem ponosna nase, da sva se kljub temu, kakšna amaterja sva bila, spustila v to in rešila ta kraj! Takrat nisva imela niti lastne motike, gospod pa nama je med ogledom moral s sekačem posekati pot (smeh).“

V vseh teh letih sta tu ustvarila prijetno, toplo in odprto domovanje za vse. Kraj, kjer vse živi v svojem naravnem ritmu.

„To je kraj z dušo - vse, kar je tu, sva po koščkih ustvarjala midva. Tu je veliko humorja in najinih spominov.“

„Povsod je nekaj, kar obožujeva - stare stvari s svojo zgodbo in nove ideje. Mož si je želel lesene tramove na stropu, jaz pa sem sanjala o opečnatem baru in modri kuhinji.“

Kuhinja je postala srce hiše in kraj, kjer resnično živi: kjer se kuha, pogovarja in ustvarja.

„Vsako jutro zajtrkujem na istem mestu. Doma se včasih celo prepiramo, kdo bo sedel tam, saj ponuja najlepši pogled na vrt. To je mojih pet minut, ko se ustavim, opazujem in preprosto uživam v vsem, kar me obdaja.“

Kuhinja je namerno povezana z dnevno sobo; in zahvaljujoč velikemu oknu tudi s teraso, letno kuhinjo in vrtom.

„To so bile najine sanje. Imeti možnost gledati ven in ne v okna sosednjega bloka.“

Letna kuhinja se nahaja tik za vrati terase, ki vodijo iz dnevne sobe, in je, kot pravi Petra, uresničitev njenih sanj. Dokončana je bila celo pred kuhinjo v notranjosti hiše, Petra pa je vsak njen detajl zasnovala sama, takrat še zgolj s pomočjo revij in Pinteresta.

„Stvari sem nato iskala po bolšjih sejmih in v trgovinah z rabljenimi predmeti. Miza je bila od moje prababice, ura nad umivalnikom je iz zabojnika za odpadke - res! Delovno ploščo sem sama preuredila, pobarvala pa sem tudi celotno steno. No - upam, da se v vsem tem vidi moje delo in ljubezen,“ se zasmeji.

Danes je to kraj, kjer se najraje usede z zvezkom in v miru načrtuje nadaljnje spremembe na vrtu ali pa opazuje, kako fanta tečeta med drevesi in si izmišljujeta svoje pustolovščine.

Vonj po melisi Petro vsakič znova popelje nazaj v otroštvo. Že en sam vdih in spet je na vrtu svoje babice - klop pod senco dreves, tišina in občutek, da čas teče drugače. Tam se je rodila njena prva prava ljubezen do vrtov: vrtov, ki niso le uporabni, ampak imajo tudi svojo atmosfero in občutek pustolovščine.

„Želela sem si vrt poln življenja, barv, kaosa in naravnih kotičkov, ki vabijo ne le k obiranju, ampak tudi k lenarjenju in uživanju. Preprosto prostor, kjer lahko delaš in sanjaš.“

Poleg starih sadnih dreves, grmovja, cvetja, travniških rožic in barvitih kotičkov tu najdemo tudi premišljeno umeščen zelenjavni vrt z visokimi gredami ter očarljiv mali rastlinjak, ki je postal še en najljubši kotiček za sedenje, kjer Petra ob kozarcu moravskega vina rada načrtuje naslednje poglavje vrta.

„Gojim intuitivno, po občutku, in vsega po malo. Od paradižnikov in jagod do sivke. Največje veselje mi je, ko opazujem fanta, kako okušata sadje neposredno z dreves in grmov.“

Celoten prostor dopolnjuje vrtna lopa, ki služi kot izhodišče za otroške igre in druženja s prijatelji. Otroci lahko tam tudi prespijo in zvečer ob ognju pečejo klobase, medtem ko se vrt počasi umirja v noč in njihova domišljija še naprej brezmejno ustvarja.

„Kopalnica je zame zdravilo za še en sindrom stanovanj v blokih, kjer sem si morala noge briti sede na pralnem stroju, s stopali v umivalniku,“ se zasmeji Petra.

Danes imata v kopalnici toliko prostora, da jo njen mož pozimi uporablja celo kot delavnico, kjer izdeluje stvari kot so omare za otroško sobo. Celoten prostor je zasnovan v naravnih tonih, Petra pa je še posebej navezana na kopalniško omarico, ki so jo izdelali po njenem načrtu, najdenem na Pinterestu. Zelo premišljeno postavljena je tudi razsvetljava in praktična niša pri kadi.

Spalnico sta zakonca renovirala šele pred kratkim in tudi tu se odraža njun podpis. Posteljo in knjižnico vzdolž okna sta načrtovala in izdelala sama, Petra pa ju je skupaj z drsečimi vrati spalnice pobarvala z barvo v krednem tonu. Namesto klasične slike ali fotografij nad posteljo sta izbrala drzen tapetni vzorec, ki ga, kot pravi Petra, preprosto obožujeta. Ker Petra večino časa dela od doma, je bil pomemben del načrtovanja tudi kotiček za domačo pisarno, ki je pametno umeščen v eno izmed knjižnih omar ob velikem oknu in zavzema osrednje mesto v prostoru.

„Zdaj imam med delom res edinstven razgled. In sicer na ptičjo hišico na stari jablani, ki je polna življenja pozimi in poleti.“